- Hiša za ljubitelje potovanj -

Tihi dialog s časom

Hiša iz poznih šestdesetih let ni le arhitektura nekega obdobja, temveč prostor, v katerega so se usedli čas, delo rok in vsakdanje zgodbe. Nastajala je počasi, med letoma 1967 in 1969. In prav s takšno mero spoštovanja je bila tudi prenovljena. Ne z namero, da bi jo spremenili, temveč da bi ji prisluhnili. Ohraniti dragoceno, dodati novo, ki s starim ne tekmuje, temveč vstopa v tih dialog.

Spoštovanje obstoječih elementov

Prenova zunanjosti in notranjosti je izboljšala energetsko učinkovitost hiše, a brez radikalnih gest. Nova fasada in okna objekt posodabljajo skoraj neopazno, tako da prvotna arhitekturna zasnova ostaja berljiva.

Tloris je ostal skoraj nespremenjen. Kuhinja še vedno tiho biva na severu, medtem ko se jedilnica z novimi panoramskimi odprtinami odpira proti terasi. Kar je bilo ob nastanku hiše drzno – odprt prostor brez vrat – danes deluje samoumevno. Kot dokaz, da so bile nekatere odločitve že takrat usmerjene naprej.

Naravni materiali in teksture

V ospredju so materiali, ki ne potrebujejo razlage. Kamen iz Hotavelj mehko prehaja v vrt. Kamniti steber s kaminom na terasi in obloga ob vhodnih stopnicah nista le konstrukcija, temveč trenutek postanka – površina, ob kateri se korak upočasni.

V notranjosti se kamen ponovi – tokrat iz otoka Brač. Kamin z ročno izdelanim mozaikom iz tisočerih kamnitih kock deluje kot tih spomin. Hrastov parket povezuje prostore, brestova vrata nosijo patino let. Nič ni novo za vsako ceno. Vse ima svojo težo.

Ko potovanja postanejo del doma

Lastnika v dom vnašata svet – ne kot razglednico, temveč kot izkušnjo. Če kosa ne najdeta, ga zasnujeta sama. Tako je nastala velika steklena jedilna miza, zamišljena med sprehodom po Trstu in izdelana v lokalnem steklarstvu iz kaljenega, ukrivljenega stekla.

Okrog nje se zbirajo zgodbe. Dopolnjujejo jo brezčasni kosi iz prejšnjega doma in ročno izdelani detajli, ki prostoru dajejo osebno plast – tisto, ki je ni mogoče kupiti.

Tiha kontinuiteta

Hiša je ohranila svojo prvotno tlorisno zasnovo – kuhinja ostaja umaknjena na sever, s pogledom v zelenje, medtem ko se jedilnica z novimi panoramskimi okni odpira na južno teraso. Dnevni prostor namesto klasičnega kavča zaznamuje dolga betonska klop, ki se neprekinjeno vije skozi hišo – kot sedišče, kot klop ob jedilni mizi, kot polica in nato kot podaljšek na terasi. Trdna linija, omehčana z blazinami in svetlobo.

Barvna paleta in povezanost z naravo

Barvna paleta ostaja zadržana. Bela in bež kot ozadje. Rdeči in modri poudarki kot tih odmev. Vse skupaj deluje umirjeno. Kot hiša, ki ne išče potrditve. Preprosto jo začutiš.